Kako opazovati iz preosvetljenih opazovališč

  • Kaj se sploh da videti v takih razmerah? Presenetljivo veliko:
    • Sonce, Luno in planete,
    • asteroide,
    • komete in meteorje,
    • svetla ozvezdja in njihova nočna in letna potovanja po nebu,
    • dvozvezdja in mnogozvezdja,
    • vse objekte z Messierjevega seznama, tudi M74, M33, M76 in M97, ki sicer veljajo za trde orehe,
    • veliko objektov s kataloga NGC, pa ne le razsute kopice,
    • supernove v galaksijah ter
    • začudene in vzhičene obraze ljudi, ki jim sicer na kraj pameti ne pade, da bi se ozrli v nebo.
  • Kako izbrati opazovališče?
    • V senčnem kotu domačega vrta ali dvorišča,
    • na ravni strehi bloka,
    • na terasi ali balkonu, in, ko to odpove,
    • tam, kjer sicer opazujejo člani lokalnega astronomskega društva.
  • Kakšna naj bo oprema?
    • Objektiv naj bo čim večji, kajti zbrana svetloba onesnaženja narašča premosorazmerno s premerom objektiva, zbrana svetloba objektov na nebu pa z njegovim kvadratom.
    • Binokular naj ima čim večjo povečavo, teleskop pa čim daljšo goriščno razdaljo, ker je tako z njim lažje dosegati večje povečave. Večje povečave lahko sij neba oslabijo do te mere, da nas ne moti več.
    • Iskalo teleskopa naj ima premer objektiva vsaj 50mm, ker z njim tudi pri svetlem nebu sežemo do osme magnitude; manjši premeri so neuporabni.
    • Podstavek teleskopa naj zagotavlja mirno sliko; delilni krogi, posebno digitalni, ter avtomatika (GOTO) v teh razmerah zelo močno skrajšajo iskanje šibkih objektov, predvsem na tistih delih neba, kjer ni dosti svetlih zvezd.
    • Pri prenašanju teleskopa nima smisla izpustiti dušo, na pomoč svojih bližnih se ne splača računati: vsak kos, ki ga moramo prenesti na opazovališče, naj ne bo pretežak.
    • Filtri.
      • Sonce:
        • energijski (sme prepuščati največ 0.0032%, za udobno opazovanje je primerna prepustnost 0.0003%),
        • Hα(656,3nm, koristno je zagotoviti F/10 do F/30) skupaj z energijskim,
        • Ca K (393.4nm) in Ca H (396.8nm) pokrije malo manj oster filter, ki ga je treba uporabiti skupaj z energijskim - te svetlobe ne vidi vsako oko;
      • Luna:
        • rumeni Wratten #12 (prepušča 74%),
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • svetlozeleni Wratten #56 (prepušča 53%),
        • svetlomodri Wratten #82A (prepušča 73%),
        • sivozeleni (prepušča okoli 20%svetlobe);
      • Merkur (podnevi):
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • svetlordeči Wratten #23A (prepušča 25%);
      • Venera:
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • svetlordeči Wratten #23A (prepušča 25%) (podnevi),
        • rdeči Wratten #25A (prepušča 14%),
        • temnomodri Wratten #38A (prepušča 17%),
        • vijolični Wratten #47 (prepušča 3%),
        • zeleni Wratten #58 (prepušča 24%);
      • Mars:
        • svetlorumeni Wratten #8 (prepušča 83%),
        • rumenozeleni Wratten #11 (prepušča 78%),
        • rumeni Wratten #12 (prepušča 74%),
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • oranžni Wratten #21 (prepušča 46%),
        • svetlordeči Wratten #23A (prepušča 25%);
        • rdeči Wratten #25A (prepušča 14%),
        • temnomodri Wratten #38A (prepušča 17%),
        • vijolični Wratten #47 (prepušča 3%),
        • svetlozeleni Wratten #56 (prepušča 53%),
        • zeleni Wratten #58 (prepušča 24%),
        • svetlomodri Wratten #82A (prepušča 73%);
      • Jupiter:
        • svetlorumeni Wratten #8 (prepušča 83%),
        • rumenozeleni Wratten #11 (prepušča 78%),
        • rumeni Wratten #12 (prepušča 74%),
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • oranžni Wratten #21 (prepušča 46%),
        • svetlordeči Wratten #23A (prepušča 25%);
        • rdeči Wratten #25A (prepušča 14%),
        • temnomodri Wratten #38A (prepušča 17%),
        • vijolični Wratten #47 (prepušča 3%),
        • svetlozeleni Wratten #56 (prepušča 53%),
        • zeleni Wratten #58 (prepušča 24%),
        • modri Wratten #80A (prepušča 30%),
        • svetlomodri Wratten #82A (prepušča 73%);
      • Saturn:
        • rumenozeleni Wratten #11 (prepušča 78%),
        • rumeni Wratten #12 (prepušča 74%),
        • temnorumeni Wratten #15 (prepušča 67%),
        • oranžni Wratten #21 (prepušča 46%),
        • svetlordeči Wratten #23A (prepušča 25%);
        • temnomodri Wratten #38A (prepušča 17%),
        • vijolični Wratten #47 (prepušča 3%),
        • zeleniWratten #58 (prepušča 24%),
        • modri Wratten #80A (prepušča 30%),
        • svetlomodri Wratten #82A (prepušča 73%);
      • Uran:
        • svetlorumeni Wratten #8 (prepušča 83%),
        • rumenozeleni Wratten #11 (prepušča 78%);
      • Neptun:
        • svetlorumeni Wratten #8 (prepušča 83%),
        • rumenozeleni Wratten #11 (prepušča 78%);
      • objekti globoko v vesolju (premer objektiva vsaj 15cm):
        • svetlomodri Wratten #82A (prepušča 73%) za svetle galaksije,
        • širokopasovni so v glavnem neuporabni,
        • ozkopasovni, posebno tisti, ki prepuščajo valovne dolžine v okolici Hα (656,3nm) in OIII (500,7 in 495,9nm), močno izboljšajo vidnost emisijskih meglic;
        • prav tako so zelo uporabni filtri za spektralni črti OIII, med tem, ko je filter za Hβ (486,1nm) neupraben v teh razmerah.
    • Okularji:
      • imajo naj čim manj notranjih odbojev,
      • primerne goriščne razdalje so 20-25mm za široko zorno polje (kadar moramo teleskop uporabiti kot iskalo), 12-15mm za delovni okular, 6-7mm za visoke povečave (uporaba leče Barlow prav nič ne pokvari slike),
      • široko zorno polje prav nič ne škodi.
    • Zvezdni atlasi in karte:
      • zvezdne karte so uporabne le za to, da pogledamo, kateri del neba je nad obzorjem;
      • tiskani atlasi naj segajo vsaj do magnitude 8,
      • najbolj uporabni so računalniški programi, ki nam omogočijo, da si natisnemo (po možnosti z laserskim tiskalnikom) podrobno karto, ki zajema objekte do magnitude, ki jo dosega naš teleskop.
    • Rdeče svetilke (najbolje z rdečimi diodami LED) ali (smučarskim podobna) očala z rdečo folijo, mizice za atlase, karte in opremo, opazovalni stol, udoben in nastavljiv po višini.
    • Lahki, prenosni zasloni za najbolj moteče luči.
  • Kakšne tehnike uporabljamo?
    • Oči prilagodimo na temo in prilagoditev potem skrbno čuvamo tako, da do očesa, kadar ne opazujemo, spustimo le rdečo svetlobo (svetilke, očala, zasloni, pregrinjala čez glavo). Prilagoditev enega očesa je neodvisna od prilagoditve drugega: če opazujemo le z enim očesom, ga lahko zavarujemo z gusarsko obvezo.
    • Gledamo z odvrnjenim pogledom, nekaj stopinj proč od objekta, ker tako sliko objekta spravimo na tisti del mrežnice očesa, ki je zelo občutljiv za šibko svetlobo.
    • Dregnemo teleskop, da se zatrese: v šibki svetlobi so oči neverjetno občutljive za premikanje - to izkoristimo, da objekt najdemo.
    • Poskrbimo, da v teleskop ne zaide svetloba od strani: objektiv zaščitimo s cevjo pred objektivom (dolga naj bo za dva premera objektiva, preprečuje tudi, da se objektiv zarosi) in na drugem koncu s pregrinjalom čez glavo.
    • Če je denarja dovolj, nam, začuda, binokularni nastavek (a le najboljši!) običajno omogoči videti več, kot gledanje z enim očesom, pa čeprav je v njem slika nekoliko temnejša.
    • Objekte na nebu najdemo tako, da:
      • vzorce na nebu primerjamo z vzorci na kartah (star hopping),
      • vzorce v okularju primerjamo z vzorci na kartah (eyepiece hopping),
      • uporabimo (digitalne) delilne kroge teleskopa, če jih ima,
      • izkoristimo razkošje, ki nam ga omogočijo avtomatični podstavki.
  • Kaj še sodi k opazovanju?
    • Temeljita priprava na opazovanje. K njej sodi:
      • izbira objektov, ki so v bližini nebesnega meridijana: takrat jih gledamo skozi najtanjšo plast ozračja,
      • priprava na razočaranja: dobro je vedeti, katerih podrobnosti se sploh lahko nadejamo z našim teleskopom,
      • spočetka drobimo lahke, potem šele trše orehe (tu nam pomaga dober vodič po nebu),
      • počasi, a vztrajno širimo obseg objektov, ki jih opazujemo,
      • ne pustimo si vzeti poguma, če nam kdaj kaj spodleti - k takemu objektu se pač vrnemo kdaj kasneje.
    • O opazovanjih vodimo podroben dnevnik, v katerega zapišemo kje, kdaj, s čim, v kakšnih razmerah, kako, kakšni so vtisi, napotek za kdaj kasneje in narišemo (tudi, če smo mnenja, da tega ne znamo!) skico tistega, kar smo opazili.
    • Astrografija: sama po sebi je zelo draga, v tako neugodnih razmerah pa je še bolj, a če je denarja dovolj, so lahko slike šibkih objektov s pomočjo kamer, ki hladijo CCD, presenetljivo dobre (ko so primerno obelane s primernimi računalniškimi programi), kakor utegnejo biti tudi slike svetlih objektov s pomočjo kamer, ki brez hlajenega senzorja posnamejo veliko število slik.

Rok Vidmar