Astronomsko društvo JAVORNIK
Najstarejše slovensko astronomsko društvo.

info@adj.si

Društvo
Efemeride
Koledar
Javorniški Mesečnik
Mesečni sestanki
Observatorij
Opazovanja
Poštni seznami
Spletišče
Tabori

* Razno *


Luna

Luna
(vir: USNO)

Astronomy Picture of the Day

Astronomy picture of the day
(vir: NASA)
slovenski prevod

Koledar

Portal v vesolje

Portal v vesolje

Temno nebo

Pobuda za temno nebo

Sponzorji

Temida d.o.o.


Mejniki v astronomiji

2500 pred našim štetjem

Kaže, da so mnogi starodavni kraji in predmeti bili pomembni za astronomijo, tako kot staroegipčanske piramide, kotomeri iz Harappana, britanski megaliti ter zgradbe na Kitajskem in v latinski Ameriki.

V Lothalu, prastarem pristaniškem mestu Harappanske civilizacije v Gujaratu v Indiji, so našli votlemu valju podoben predmet s štirimi zarezami na vsakem koncu, ki je služil kot kotomer za merjenje kotov na ravnih površinah in na obzorju v večkratnikih 45 stopinj. Take naprave so bile izumljene za merjenje osmin ali dvanajstin polnega kroga na obzorju in nebu, zato zareze zgoraj in spodaj. Za arheologe je to dokaz, da so v Lothalu kakih 2.000 let pred Grki naredili pripravo za merjenje kotov na zemlji in nebu, uporabno za navigacijo.

Približno v tem času je bil zgrajen Stonehenge v Angliji. Je velik krog kamnov, ki so postavljeni po položaju Sonca in Lune na nebu.

2137 pred našim štetjem

Kitajski astronomi zabeležijo sončni mrk.

900 pred našim štetjem

Yajnavalkya v stari Indiji napiše astronomski tekst Shatapatha Brahmana. Prvi predlaga heliocentrizem (idejo, da je Sonce v središču sončnega sistema in da Zemlja kroži okoli njega). Zemljo opiše kot kroglo in Sonce kot "središče krogel". Na osnovi tega heliocentričnega modela predlaga 95 letni cikel, v katerem se gibanje Sonca in Lune uskladita, kar da povprečno dolžino tropskega leta kot 365.24675 dneva, kar je le 6 minut več od sodobne vrednosti 365.24220 dneva. Ta ocena dolžine tropskega leta ostane najnatančnejša kjerkoli na svetu preko tisoč let. Razdalji Lune in Sonca do Zemlje je natančno izmeril kot 108 krat večjo od premera teh dveh nebesnih teles. To je zelo blizu sodobnim vrednostim (izmerjenim s sodobnimi inštrumenti) 110.6 za Luno in 107.6 za Sonce.

750 pred našim štetjem

Astronomi v Babilonu odkrijejo 18.6 letni cikel pri vzhajanju in zahajanju Lune. Na podlagi tega so naredili prve almanahe - tabele gibanja Sonca, Lune in planetov za rabo v astrologiji. To znanje so Grki v šestem stoletju pred našim štetjem uporabili za napovedovanje mrkov.

600 pred našim štetjem

Kot poroča Tales (ki je približno takrat študiral v Egiptu), so stari egipčanski astronomi napovedali sončni mrk.

388 pred našim štetjem

Platon, grški filozof, ustanovi šolo (Akademijo), ki bo imel vpliv na naslednjih 2000 let z idejo, da se vse v vesolju giblje v harmoniji in da se Sonce, Luna in planeti gibljejo okoli Zemlje v popolnih krogih.

270 pred našim štetjem

Aristarh s Samosa predlaga heliocentrizem kot drugo možnost proti vesolju, katerega središče je Zemlja. Njegov heliocentrični model postavi v središče Sonce, kjer je Zemlja le eden od planetov, ki krožijo okoli njega. Vendar ga le redki jemljejo resno.

164 pred našim štetjem

Babilonski astronomi prvi zapišejo podatke o opazovanju Halleyevega kometa. Njihovi podatki o gibanju kometa omogočajo današnjim astronomom, da natančno napovedo, kako se v stoletjih kometova orbita spreminja.

150

Ptolemej izda svoj zvezdni katalog, v katerem našteje 48 ozvezdij in vsili geocentrični (Zemlja je središče) pogled na vesolje. V Evropi skoraj tisoč let nihče ne podvomi v njegovo stališče, posredovano pa je bilo arabskim in srednjeveškim evropskim astronomom v njegovi knjigi Almagest.

400

Hindujske kozmološke časovne periode, razložene v Surya Siddhanta, ki so bile prepisane iz starejšega dela, podajajo povprečno dolžino sideričnega leta (čas, ki ga Zemlja potrebuje za obhod okoli Sonca) kot 365.2563627 dneva, kar je le 1.4 sekunde več od sodobne vrednosti 365.25636042 dneva. Ta ocena ostaja več kot tisoč let najbolj točna ocena sideričnega leta na svetu.

499

Indijski matematik in astronom Aryabhata v svoji knjigi Aryabhatiya predlaga heliocentrični sončni sistem z gravitacijo in ekscentrični eliptični model za planete, ki se vrtijo okoli svojih osi in krožijo okoli Sonca po eliptičnih poteh. Piše tudi, da planeti in Luna ne oddajajo svoje svetlobe, temveč odbijajo svetlobo Sonca in da vrtenje Zemlje okoli osi povzroča dan in noč, kroženje okoli Sonca pa letne čase. Aryabhata poda velikosti orbit planetov v razmerju z velikostjo orbite Zemlje. Verjame, da so orbite planetov elipse in ne krogi in pravilno razloži, kako nastajajo sončni in lunini mrki. Njegov izračun premera Zemlje z vrednostjo 13.383 kilometrov ostane najbolj točen približek nad tisoč let. Aryabhata tudi natančno izračuna obseg Zemlje, sončne in lunine mrke ter dolžino obhoda Zemlje okoli Sonca.

628

Indijski matematik in astronom Brahmagupta v svoji knjigi Brahma-Sphuta-Siddhanta prvi prepozna gravitacijo kot privlačno silo in na kratko opiše gravitacijski zakon. Poda metode za računanje gibanj in položajev za različne planete, kdaj vzhajajo in zahajajo, kdaj pridejo v konjunkcijo in kako se izračunava sončne in lunine mrke.

773

Dela Aryabhate in Brahmagupte ter sanskrtski tekst Surya Siddhanta so iz sanskrta prevedena v arabščino, in tako se arabski astronomi seznanijo z indijsko astronomijo.

928

Najzgodnejši ohranjeni astrolab je sestavil islamski matematik in astronom Mohammad al-Fazari. Astrolabi so najnaprednejši inštrumenti svojega časa. Natančno merjenje položajev zvezd in planetov omogočijo, da islamski astronomi zberejo do tedaj najbolj podrobne almanahe in zvezdne atlase.

1054

Kitajski astronomi zabeležijo, da se je nenadoma pojavila svetla zvezda. Risbe ameriških staroselcev v kamu prikazujejo sijočo zvezdo blizu Lune. Ta zvezda je bila eksplozija supernove Rakovica.

1120

Islamska in indijska astronomska dela (vključno z Aryabhatiya in Brahma-Sphuta-Siddhanta) so bila v Kordobi v Španiji leta 1126 prevedena v latinščino in tako so se lahko tudi evropski astronomi seznanili z islamsko in indijsko astronomijo.

1150

Indijski matematik in astronom Bhaskara v svojem delu Siddhanta Shiromani računa longitude in latitude planetov, lunine in sončne mrke, vzhode in zahode, lunine mene, sizigije (poravnave treh nebesnih teles), konjunkcije planetov med seboj in z zvezdami stalnicami, in razloži tri probleme dnevnega gibanja zvezd. Izračuna tudi srednja gibanja planetov, elipse, kdaj je moč opazovati planete in Luno po konjunkciji s Soncem, letne čase in dolžino leta na 9 decimalk.

1543

Nikolaj Kopernik izda knjigo De revolutionibus orbium coelestium ki vsebuje teorijo, da Zemlja kroži okoli Sonca. Seveda pa zaplete svojo teorijo s tem, da ohranja krožne poti planetov okoli Sonca.

1577

Tycho Brahe opazuje svetal komet in dokaže, da potuje izven ozračja in tako poskrbi za prvi dokaz, da se nebo lahko spreminja.

1608

Nizozemski izdelovalec očal Hans Lippershey izumi refraktorski teleskop. Izum se hitro razširi po Evropi, ko si znanstveniki gradijo svoje lastne inštrumente. Njihova odkritja začnejo revolucijo v astronomiji.

1609

Johannes Kepler objavi svojo Astronomia nova. V njej in kasnejših delih oznani svoje tri zakone o gibanju planetov, ki nadomestijo krožne platonične orbite z eliptičnimi. Izkazalo se je, da so almanahi, ki so uporabili njegove zakone, zelo natančni.

1610

Galileo Galilei izda Sidereus Nuncius, kjer opiše odkritja po opazovanjih, ki jih je opravil s teleskopom, ki si ga je zgradil sam. Ta vključujejo sončne pege, kraterje na Luni in štiri Jupitrove lune. Ko je tako imel dokaze, da ne kroži vse okoli Zemlje, je oznanjal Kopernikov pogled na vesolje, katerega središče je Sonce.

1655

Ker sta se povečava in ločljivost teleskopov povečali, je Christiaan Huygens proučeval Saturn in odkril njegov največji satelit Titan. Izgled planeta pojasni s tankim obročem, ki obkroža planet.

1663

Škotski astronom James Gregory zgradi teleskop z zrcali, kar omogoča večjo odprtino in zmanjša izgube svetlobe. Pet let kasneje Isaac Newton izboljša zasnovo in tako naredi Newtonov teleskop.

1687

Isaac Newton izda svoje Principia Mathematica in tako postavi gravitacijsko teorijo in zakone gibanja. Principi razlože Keplerjeve zakone gibanja planetov in omogoči razumevanje sil, ki delujejo med Soncem, planeti in njihovimi sateliti.

1705

Edmond Halley izračuna, da so kometi, ki so jih v letih 1456 do 1682 opazovali v 76 letnih presledkih, v resnici povratki enega samega kometa. Napove, da se bo komet vrnil leta 1758. Ko se je res pojavil, kot je bilo napovedano, so ga poimenovali po njem.

1750

Francoski astronom Nicolas de Lacaille odpluje na južne oceane in začne zbirati podatke za katalog več kot 10.000 zvezd na južnem nebu. Čeprav so Halley in drugi opazovali južno nebo že prej, pa je Lacaillev katalog prvi podrobni katalog južnega neba.

1781

Ljubiteljski astronom William Herschel odkrije planet Uran, čeprav ga je sprva imel za komet. Uran je prvi planet za Saturnom, ki so ga do tedaj še iz antike imeli za najbolj oddaljenega.

1784

Charles Messier objavi katalog meglic in zvezdnih kopic. essier je sicer ta seznam sestavil za pomoč pri iskanju kometov, a je kmalu postal referenčni standard pri proučevanju meglic in kopic in se uporablja še danes.

1800

William Herschel s prizmo in termometrom izmeri energije posameznih barv sončne svetlobe. Opazil je nenaden porast energije za rdečim koncem spektra in tako odkril nevidno infrardečo svetlobo ter postavil temelje za spektroskopijo v astronomiji.

1801

Italijanski astronom Giuseppe Piazzi odkrije nekaj, kar izgleda kot planet, ki kroži med Marsom in Jupitrom, in ga poimenuje Cerera. Herschel dokaže, da ne gre za planet, ampak majhno telo s premerom kakih 320 km. Za taka telesa predlaga ime asteroid in kmalu jih je bilo odkritih še več. Danes vemo, da ima Cerera premer 932 km, še vedno pa je premajhna za planet.

1814

Joseph von Fraunhofer zgradi prvi natančni spektrometer in ga uporabi za proučevanje svetlobe Sonca. V spektru odkrije in zabeleži stotine ozkih temnih črt. Leta 1851 te črte povežejo s kemičnimi elementi v atmosferi Sonca. Spektroskopija postane metoda za proučevanje sestave zvezd.

1838

Friedrich Bessel uporabi metodo zvezdne paralakse, ki je posledica kroženja Zemlje okoli Sonca, da izračuna razdaljo do zvezde 61 Cygni: tako izmeri razdaljo do prve zvezde, ki ni Sonce. Bessel utre pot za res natančne meritve položajev zvezd in tako paralaksa postane okvir za merjenje velikosti vesolja.

1843

Nemški ljubiteljski astronom Heinrich Schwabe, ki je proučeval Sonce 17 let, oznani, da je odkril pravilnost v pojavljanju sončnih peg - prvi namig o notranjosti Sonca.

1845

Irski astronom Earl of Rosse izdela prvega od največjih teleskopov na svetu s 180 cm zrcalom. Uporabi ga za proučevanje in risanje struktur meglic in v nekaj mesecih odkrije spiralno strukturo galaksije Vrtinec.

Francoska fizika Jean Foucault in Armand Fizeau posnameta prve podrobne fotografije površine Sonca s teleskopom - rojstvo znanstvene astrofotografije. Čez nekaj let astronomi že posnamejo prve podrobne fotografije Lune. Zgodnji film ni dovolj občutljiv za posnetke zvezd.

1846

Nov planet, Neptun, najde nemški astronom Johann Gottfried Galle, ko ga išče na položaju, ki ga je določil Urbain Le Verrier. Le Verrier je izračunal položaj in velikost planeta na podlagi gravitacijskih vplivov na orbito Urana. Anglež John Couch Adams je opravil podobne izračune leto poprej.

1868

Med sončnim mrkom astronomi opazijo neznano emisijsko črto v spektru atmosfere Sonce. Povzroča jo element, ki oddaja svetlobo in britanski astronom Norman Lockyer zaključi, da gre za element, ki na Zemlji ni znan. Po grški besedi za Sonce ga poimenuje helij. Skoraj 30 let kasneje ga najdejo na Zemlji.

1872

Ameriški astronom Henry Draper naredi prvi posnetek spektra zvezde (Vega), ki pokaže absorbcijske črte, ki razkrijejo njeno kemično sestavo. Astronomi uvidijo, da je spektroskopija ključna za razumevanje razvoja zvezd. William Huggins uporabi absorbcijske črte, da določi rdeči premik, kar da prve podatke o tem, kako hitro se zvezde premikajo.

1895

Konstantin Edvardovič Ciolkovski objavi prvi članek o možnosti vesoljskih poletov. Njegovo največje odkritje je, da raketa deluje, za razliko od drugih pogonov, tudi v brezzračnem prostoru. Opozori tudi na prednosti večstopenjske rakete.

1901

Izdan je obsežen pregled zvezd, Henry Draper Catalog. V katalogu Annie Jump Cannon predlaga klasifikacijo zvezd po absorbcijskih črtah v spektrih, ki velja še danes.

1906

Ejnar Hertzsprung uveljavi standard za določanje pravega sija zvezd. Dokaže, da velja zveza med barvo in absolutno magnitudo za 90% zvezd v naši Galaksiji. Leta 1913 Henry Russel objavi diagram, ki pokaže to zvezo. Čeprav se astronomi strinjajo, da diagram prikazuje yaporedje, po katerem se zvezde razvijajo, se ne strinjajo o tem, v katero smer razvoj teče. Arthur Eddington nasprotovanja razreši leta 1924.

1916

Nemški fizik Karl Schwarzschild uporabi Einsteinovo teorijo splpšne relativnosti kot podlago za teorijo ćrnih lukenj. Pokaže, da vsaka zvezda, ki se sesede pod določeno velikost s svojo gravitacijo povzroči, da z nje ne more uiti nič.

1923

Edwin Hubble odkrije kefeidno spremenjivko v 'Andromedini meglenici' in dokaže, da so Andomedina in ostale meglenice galaksije daleč izven naše. Do leta 1925 izdela kalsifikacijski sistem za galaksije.

1926

Robert Goddard izstreli raketo na tekoče gorivo. Pokaže, da raketa deluje v vakuumu. Kasneje njegova raketa prvič prebije zvočni zid.

1929

Edwin Hubble odkrije, da se vesolje širi in da čim dlje galaksija je, tem hitreje se oddaljuje. Dve leti kasneje Georges Lemaître pokaže, da je širjenje lahko posledica začetnega 'Velikega poka'.

1930

Subrahmanyan Chandrasekhar na podlagi novi spoznanj podatomske fizike napove, da atomi v beli pritlkavki z maso nad 1,44 sončne razpadejo, kar povzroči, da se zvezda katastrofalno sesede. Leta 1933 Walter Baade in Fritz Zwicky opišeta nevtronsko zvezdo, ki nastane po takem sesedanju, ki povzroči eksplozijo supernove.

Clyde Tombaugh odkrije panet Pluton na observatoriju Lowell v Arizoni. Planet je tako šibek in se premika tako počasi, da je moral primerjati fotografije, ki so bile posnete več noči narazen.

1932

Karl Jansky odkrije prve radijske valove iz vesolja. Leta 1942 odkrijejo radijske valove s Sonca. Sedem let kasneje astronomi identificirajo prve oddaljene vire - meglico Rakovice in galaksiji Kentaver A ter M87.

1938

Nemški fizik Hans Bethe razloži, kako zvezde pridobivajo energijo. Prikaže niz jedrskih reakcij, ki z zlivanjem vodika v helij sproščajo orjaške energije v jedrih zvezd. Te reakcije porabljajo vodih zelo počasi, zato lahko potekajo miljarde let.

1944

Skupina nemških znanstvenikov, ki jo vodi Wernher von Braun, razvije V-2, prvi raketni balistični izstrelek. Znanstveniki in inžinerji so bili ob koncu druge svetovne vojne ujeti in vključeni v ameriške in ruske raketne programe.

1948

Na gori Palomar v Kaliforniji dokončajo največji teleskop na svetu s 5,08 meterskim zrcalom. Takrat je bila tehnologija teleskopa z ogledalom v enem kosu prignana do skrajnosti - velika ogledala se zvijajo pod lastno težo.

1957

Sovjetska zveza izstreli v orbito prvi umetni satelit, Sputnik 1, in tako začne vesoljsko dobo. Združene države izstrelijo svoj prvi satelit Explorer 1 štiri mesece kasneje.

1959

Obe supersili izstreljujeta sonde proti Luni, a Nasine sonde Pioneer vse odpovedo. Sovjetski program Luna ima več uspeha. Luna 2 v septembru trešči na površje Lune, Luna 3 pe v oktobru pošlje prve slike nevidne strani Lune.

1961

Sovjetska zveza prevzame vodstvo v vesoljski tekmi, ko aprila v orbito spravijo Jurija Gagarina. Prvi Američan, Alan Shepard, v vesolje poleti mesec kasneje, vendar ne v orbito. Zgodaj 1962 to doseže John Glenn.

1962

Prva sonda, ki doseže kak drug planet, je Mariner 2, ki decembra leti mimo Venere. NASA nadaljuje to z uspešno misijo Marrinerja 4 leta 1965, obe supersili pa pošljeta veliko več sond k planetom v preostanku šesdesetih in skozi sedemdeseta.

1963

Nizozemsko-ameriški astronom Maarten Schmidt izmeri spektre kvazarjev, skrivnostnih zvezdam podobnih radijskih izvorov, ki so bili odkriti 1960. Ugotovi, da so kvazarji aktivne galaksije in med najbolj oddaljenimi objekti v vesolju.

1965

Arno Penzias in Robert Wilson oznanita odkritje šibkega radijskega sevanja z vsega neba. Znanstveniku ugotove, da gre za sevanje telesa pri temperaturi -270°C. Kmalu je to sevanje prepoznano kot ostanek zelo vročega sevanja Velikega poka pred 13 miljardami let.

1966

Sovjetska Luna 9 izpelje prvi mehki pristanek na Luni v januarju, maja pa NASA začne veliko bolj zapleten program Surveyor, ki sledi ne preveč uspešnemu programu Ranger. Oba programa sta iskala kraje, ki bi bili primerni za pristanek človeške posadke.

1967

Jocelyn Bell Burnell in Antony Hewish odkrijeta prvi pulzar, objekt, ki oddaja redne utripe radijskih valov. Kasneje spoznajo, da gre za hitro vrteče se nevtronske zvezde z izjemno močnim magnetnim poljem - ostanke po eksploziji supernove.

1969

Združene države zmagajo v tekmi za Luno, ko 20. julija Neil Armstrong stopi na površje Lune. Apollo 11 je prva misija s pristankom, sledi ji še pet, tri so s seboj pripeljale tudi izpopolnjena vozila.

1970

NASA izstreli satelit Uhuru, da bi izdelal yemljevid neba v rentgenskih žarkih. Že od prej je s poskusi z raketami bilo poleg Sonca znanih še nekaj virov teh žarkov, a Uhuru jih najde več kot 300 vključno z nekaj črnimi luknjami.

1971

Sovjetska zveza izstreli v orbito svojo prvo vesoljsko postajo Saljut 1. Sledi ji niz drugih postaj z vrhuncem leta 1986, ko izstelijo Mir. Stalna platforma v orbiti omogoči kozmonavtom resne raziskave in tudi postavljanje novih rekordov v dolžini bivanja v vesolju.

1975

Sovjetska sonda Venera 9 pristane na Veneri in pošlje prve slike s površja. Prva sonda, ki je pristala na drugem planetu, Venera 7 leta 1970, ni imela kamere. Obe sta v neprijaznem ozračju zdržali manj kot uro.

1976

NASA na Mars pošlje dve dvodelni sondi Viking. En del ostane v orbiti in pošilja posnetke od tam, drugi del mehko pristane na površju, analizira kamenje in išče sledi življenja - brez uspeha.

1977

NASA pošlje dve sondi Voyager proti zunanjim planetom. Obe vrneta znanstvene podatke in slike z Jupitra in Saturna, Voyager 2 obišče tudi Uran in Neptun, obe pa nadaljujeta let iz Osončja.

1981

Prvi Nasin večkrat uporabni raketoplan Columbia opravi prvi polet po desetih letih razvoja, kar utre pot za bolj pogoste obiske vesolja in za izgradnjo nove Mednarodne vesoljske postaje.

1983

Izstreljen je ITAS, prvi satelit namenjen infrardečim astronomskim raziskavam. Moral je biti hlajen s tekočim helijem, ki je zadostoval za 300 dni. V tem času je bilo pregledanega 98% neba.

1986

Program Nasinih poletov je bil ustavljen, ker je kmalu po vzletu eksplodiral raketoplan Challenger. Podrobna preiskava in popravki na ostalih vozilih so raketoplane prikovali na tla za skoraj tri leta.

Halleyev komet, ki se je to leto spet vrnil, je pričakalo pet sond iz Sovjetske zveze, Japonske in Evrope. Najbolj odločna je bila Giotto Evropske vesoljske agencije, ki je poletela skozi komo in posnela samo jedro.

1990

Nasina sonda Magellan se utiri okoli Venere in tri leta izdeluje radarsko karto planeta. Magellan je prva iz novega vala sond, ki vključujejo sondo Galileo, ki je prišla do Jupitra 1995 in Cassini, ki je prišla do Saturna v letu 2004.

Z raketoplanom je bil dostavljen v orbito prvi veliki optični teleskop Hubble, a se takoj izkaže, da je bilo glavno ogledalo napačno brušeno. V letu 1993 astronavti izvedejo zapletena popravila, ki omogočijo, da začne teleskop snemati neverjetne posnetke daljnih zvezd, meglic in galaksij.

1992

Satelit COBE izdela podroben zemljevid prasevanja, ki pokaže neenakomernosti, ki so posledica sprememb v gostoti ranega vesolja, ki so semena galaksij in jat galaksij.

Dokončan je 10 m teleskop Keck na Havajskem vrhu Mauna Kea. Prvi iz novega vala teleskopov ima glavno ogledalo sestavljeno iz 36 šesterokotnih delov, ki jih uravnava računalnik. Novi teleskop uporablja tudi interferometrijo, ki izboljša ločljivost z zlivanjem slik z več teleskopov.

1998

Začne se gradnja nove velike vesoljske postaje. Sodelovanje med mnogimi državami, tudi nekdanjimi tekmicami v vesolju omogoči izgradnjo postaje, ki bo velika kot nogometno igrišče. V njej bo prostora za sedem astronavtov in bo platforma za raziskave v mikrogravitaciji, v astronomiji in za nadaljne raziskave Osončja.

2012

Skupina, ki jo vodi Suvi Gezari z univerze John Hopkins objavi 2. maja posnetek supermasivne črne luknje 2,7 miljona svetlobnih let daleč, narejen s havajskim teleskopom Pan-STARRS 1, ko golta rdečo velikanko in tako poskrbi za prvi vidni dokaz za obstoj črnih lukenj.

2013

V oktobru je bil ob beli pritlikavki GD 61 odkrit prvi asteroid izven našega Osončja. Je tudi prvo odkrito telo tam zunaj, ki vsebuje vodo v tekoči ali trdni obliki.

2014

17. marca raziskovalci projekta BICEP-2 objavijo, da so v prasevanju odkrili polarizacijo tipa B, ki se jo da pojasniti tudi z vplivom gravitacijskih valov. Odkritje še čaka na potrditev.

Stran je bila zadnjič spremenjena 08.04.2014 ob 15:22.
pmwiki-2.2.99